The Best Things in Life are Free pt3

Zapisano pod: Glasba , 1.06.2010 ob 11:44 Avtor: spade | Brez komentarjev

Danes pa bi se resnično že spodobilo, da ponovno poprimem za knjigo, tako da o današnji zastonjski viži bolj na kratko :)

YouTube slika preogleda

Twister aka NelveR je ruski mladec, ki zadnja tri leta ustvarja drum’n'bass in se je že pojavil na nekaj manjših založbah. Kot šolani pianist v svoje komade ta zvok rad vrine in ustvarja predvsem easy listening drum’n'bass, za čase ko bi se človek rad malček pomiril od stresnega, učenja polnega vsakdana :)

Zastonjske stvari Twisterja sem našel na ruzski založbi Free BPM, ki drugače izdaja predvsem trd trd trd dnb (hja, rusi ne morejo iz svoje kože :) ), a vendar so našli nekaj prostora tudi za mehkejše vajbe.

Linki:
Nelver – Highly In Heavens EP 2009

Nelver – Taste Of Freedom EP 2009

Nelver – Adrenalin EP 2009

Živeli!

  • Share/Bookmark

The Best Things in Life are Free Pt2

Zapisano pod: Glasba , 31.05.2010 ob 18:42 Avtor: spade | Brez komentarjev

Dubiozin Logo
Nek popoldan/večer, še v prejšnjem letu, sem presedel v Conestogi (rest in peace). Mile, ki je tisti dan delal, je ravno dobil plošček Dubioze Kolektiva, Firma Ilegal (že ime me je pritegnilo iz očitnih razlogov :) ). Zadeva se je na lokalnem CDJ100 vrtela na repeat all veliko večino časa, ki sem ga tisti večer tam preživel. Takrat sem dodobra spoznal ta Dubiozin izdelek, originalno posnet leta 2008. Fasciniralo me je, da se kljub temu, da sem okoli triindvajsete ure poznal že vrstni red komadov, plate nisem prenajedel. Še več, ko mi je pred kakim tednom Nika podarila Firmo Ilegal sem jo z veseljem ripnil in dodal k svojem sprehajalsko/slušnem izboru. Danes pa sem se spomnil, da sem  na FBju (slava mu ;) ) pred nekaj meseci zasledil povezavo do dolpotega najnovejšega izdelka Dubioze, ki sem si ga zjutraj naložil. Tako se zdaj sprehajam z dvema ploščkoma enega najuspešnejših bendov Bosne.

YouTube slika preogleda

5 do 12 je, kot nadaljevanje Firme, mnogo bolj agresiven, tako lirikalno kot glasbeno. Za razliko od predhodnika se na devetih komadih, ki sestavljajo četrti studijski album Dubioze, ne pojavljajo več ženski vokali. Zamenjal jih je etno moment,  na večih vižah je slišati harmoniko, zaključni komad se celo kliče Balkan Funk. Dubioza, kljub temu, da 5 do 12 rabi malo dlje, da pride v uho, ohranja energijo in zagon Firme, tako kot tudi močno družbeno kritično tematiko. Kar pa mi osebno pri njihovem zvoku najbolj potegne, pa je gotovo sposobnost iz reggae feelinga preiti v agresiven, skoraj rokerski moment. 5 do 12 se da tudi kupiti, in kot dodatek, k sami glasbi, ki se jo na njihovi strani dobi zastonj, se na multimedijskem izdelku najde tudi video material 5 do 12, zaigranega v živo, njihovega nastopa ne Exitu ter remixe Dubiozinih komadov, enega katerih je ustvarila tudi “podsekcija” kolektiva, Diskobajagi (remixala sta Blam (remixa ne najdem na youtubu :) )). Slednje je DJ/VJ projekt dveh članov, ki se predstavljata z (čemur jaz pravim) “dvoranskim” nastopom. Dvoranski mu rečem, ker zna zadovoljiti mase ljudi, saj vključujeta v svoj nastop remixe in mash-upe zimzelenih hitov in dancefloor friendly komadov, ki jih podpirata z videospoti originalnih komadov in vizualizacijami. Imel sem mošnost videti dvojec v Menzi, a ker se je zgodil v nedeljo po intenzivni soboti, se žal nisem naplesal kot bi se lahko…

Ena boljšijh strani Dubioze je tudi to, da redno koncertirajo po Sloveniji, in da nikoli ni treba čakati predolgo, da jih vidiš v živo. Cuz we can appreciate it :)

Dolpoteg tu -> link
5 do 11

Živeli!

  • Share/Bookmark

The Best Things in Life are Free pt1

Zapisano pod: Glasba , 30.05.2010 ob 15:59 Avtor: spade | Brez komentarjev

Pred kratkim sem na mp3 player (ja, nekateri še kar nismo na Ipodih, Itouchih in oslarih Ipizdarijah) naložil plato Killo Killo Bande, Amongst the People. Ob prvi šetnji sem razmišljal o tem, kako imam dejansko na disku kar lep repertuar izključno zastonjske glasbe, ki pa kljub reku (malo denarja, malo muzike) dostavi res zavidljivo stopnjo slušateljskega ugodja. Tako sem se odločil štartati serijo blogov z linki do meni omiljenih zastonjskih viž/plat, začevši z zgoraj omenjeno.

YouTube slika preogleda

Frontman Bande je Killo Killo (kot se da razbrati iz imena banda), ki je obenem vokalist pri Drum’n'Zez in Beograjski operi. Sam sem se zanj začel zanimati, ko sem ga prvič slišal kot gosta na Dunkelbuntovem remixu Watcha Clanovega Balkan Qoulou, kjer je njegov vokal crowning jewel komada (đuskaj kao da drogiran si ti :) ). Kmalu za tem pa sem na news feedu zasledil Titov post linkom do zastonjske plate.

Amongst the people je reagge/dancehall plata, ki postreže znotraj in zunaj svojega žanra raznolik repertuar, od nabitega My Bike, do popolnega chilla pri Dobar i Fin. Predvsem pa me poleg same energije/vajba pritegne Killo-va sposobnost na majku, tako melodično kot lirikalno. Na koncertu Drum’n'Zeza v Kranjskem Bazenu, kjer sva z Titom vrtela po nastopu, sem do mojstra celo pristopil in Slovenijo priporočal za postojanko naslednjega toura Bande, saj se Amongt the People mirno postavi ob bok rekorderju po časovni prisotnosti v mojem ne-Ipodu – Gentlemanovem Live in Cologne. Upajmo, da me je vzel resno in razmislil o predlogu :)

Plato snamete tu -> link
cover
Živeli!

  • Share/Bookmark

Bringing you something greater than the sum of its parts

Zapisano pod: Glasba, Zabava, miks , 18.04.2010 ob 15:27 Avtor: spade | Brez komentarjev

Kot obljubljeno, sestavek o glasbenem razponu prihajajočega prvenca serije Favela Blast Off.flyer

Pred nekaj dnevi sem namreč po dolgotrajnem iskanju našel in nakupil šopek viž, za obogatitev lastnega repertuarja na petkovem “vzletu”. Ker pa me je zanimalo o tej glasbi malček več (in ker nisem vedel kje drugje naj še iščem imena izvajalcev) sem si naprintal še nekaj Wiki strani na to temo. Tako sem se v mojem separeju na vlaku v Koper (dopust ftw) s slušalkami v ušesu poučeval :)

Osebno me je najbolj fasciniral Baile Funk, ki sem ga spoznal že pred dobrim letom ob nakupu kompilacije More Favela Booty Beats, ki mi jo je priporočil Tito v Koromandiji. Pritegnil me je predvsem ritem, ki mogoče malo liči na umirjen breakbeat, in neumorna zaloga zabavnih editov, ki se vrstijo po celoti in ne zgolj na drastičnih momentih komada. Tako Baile Funk ni nikoli dolgočasen, saj se vsake nekaj sekund zgodi nekaj novega. Poudarek na editih se najverjetneje lahko pripisuje dejstvu, da se je velika večina produkcije začenjala z samplanjem viž miami bassa in funka, ki so ga brazilski DJi kupovali v Združenih državah in ga uvažali nazaj v Rio. Tam, točneje v favelah t.j. revnejših predelih Ria, so se odvijale tudi prve zabave funka (kot so zvrst oklicali Brazilci). In prav zaradi okolja, kjer je baile funk “odraščal” so besedila rezervirana predvsem za opozarjanje na socialne probleme, provociranje policije in obscena seksualna namigovanja. Zaradi teh tematik je funk deležen veliko kritik v rodni Braziliji, v Evropi, kamor ga je pripeljal Daniel Haaksman z založbo Man Recordings, pa se nad besedili ne zgražamo toliko, saj nas ni veliko, ki bi razumeli portugalsko :)

Istega jezika se poslužuje tudi Kuduro, saj je rojen v Angoli (kjer govorijo portugalsko) v poznih osemdesetih, čeprav ga je kmalu posvojila Lizbona, kjer je dandanes scena najbolj živa. Prevod same besede kuduro se po Wiki prevede v “hard ass” in kuduro, kljub temu da se giba okoli 140 bpm, deluje mnogo bolj poln energije in dvigujoče (besede si zmišljujem :) ). Ob čitanju o Kuduru sem bil najbolj impresioniran ob sestavku, ki se loteva izraza “world music”. Pri kuduru, morda še najbolj pri protagonistih žanra Buraka Som Sistema, pride namreč do vprašanja, če se glasba kvalificira v sklop world music, ki načeloma označuje avtohtono glasbeno izražanje posameznih dežel. Kuduro sicer črpa iz ljudske glasbe, a je produkcijsko zelo blizu zahodnjaški elektroniki, iz katere so zgodnji izvajalci črpali navdih. Vivian Host, ki se je na temo razpisala zaključi, da tu ne gre za zahodni glasbeni imperializem, ampak zgolj za tehnološki napredek sveta, in, če že Kudura ne označimo kot world music, mu prav gotovo pripada (morda še bolj primeren) naziv “new world” music.

YouTube slika preogleda

Podobna rešitev se tako ponudi tudi za Digital Cumbio, ki je v originalu južno ameriška etno glasba, ki je pred kratkim doživela klubski razcvet, ko so ji producenti dodali elektronske plesne ritme. Razvila se je v Kolumbiji s fuzijo Indijanskih in Afriških plemen, pod »vladavino« španskih inkvizitorjev. Sužnji, ki so ohranjali svojo zapuščino, so bili tako vplivani od prvotnih naseljencev severa Južne Amerike. Cumbia je bila uporabljena tudi za ples dvorjenja med priseljenci, ki so tako kazali naklonjenost nasprotnem spolu. Popularnost Cumbie je centrirana predvsem na rodnem kontinentu in severnem sosedu, v Evropo pa prodira bolj z svojo digitalizirano sestro. Spodaj lahko prisuhnete Titovem mixu Digital Cumbie, posnetem za predstavitev zvrsti slovenski publiki.

Dj Tito – Favela Blast Off Cumbia Minimix by Favela Blast Off on Mixcloud

In, če je Cumbia razvita na celinski Ameriki, pa ne moremo istega trditi za Soco. Razvila se je namreč iz Calypsa, ki se ga najbolj spominjamo iz starih filmov ob prizorih Karibskih plaž od koder glasba tudi izhaja (Karibi, ne plaže :) ). Celo izraz Soca je skovanka besed SOul in CAlypso. Predstavlja spoj med Capypsom in ritmi vzhodne Indije, ki jih je v sedemdesetih spojil t.i. oče Soce Lord Shorty. Soca je bila med doslej naštetimi zvrstmi deležna največ mainstream pozornosti, vsi se spominjamo hita Who Let The Dogs Out.

Veliko mainstream pozornosti pa je namenjeno tudi Ghettotechu, ki je od naštetih žanrov edini, ki se je razvil izključno v zahodnem svetu, točneje v Detroitu, kot odgovor na Miami Bass južnih delov ZDA (podobno kot je Rotterdam s hardcorom odgovoril na Amsterdamski house). Wiki ga označuje kot mešanico Detroitskega ghetto housa, elektra, hip hopa, techna in vokalnim prizvokom miami bassa. Osebno se mi zdi, da bi se dalo primešati še kakšen dancehall, a mislim, da zadevo najlepše opiše izraz Booty Bass.

Booty shaking bi lahko celo označil, kot največji skupni imenovalec vseh žanrov petkove fešte. Vsi so namreč neizmerno plesni in temperamentni, besedila pa se zelo rada dotikajo erotičnih (ponekod kar pornografskih) vsebin, ki očitno fascinirajo tudi slovenske “glasbenike” (daj usedi se na banano…). Kot DJ se bom sicer moral svojem setu, zaradi drugačnosti dolžine in sestave posameznih komadov od klasične zahodne elektronike, predčasno veliko bolj posvečati, a prepričan sem, da govorim v imenu vseh nastopajočih na Blast Offu, ko pravim, da vam pripravljamo nepozabno noč za Slovenijo groundbreaking groovov.
backside :)

Živeli!

  • Share/Bookmark

This is where it ends, and where it starts

Zapisano pod: miks , 15.04.2010 ob 10:14 Avtor: spade | 2 komentarjev

Uspešno smo izpeljali zadnji Dungeon sezone. Kot uspešnega ga sprejemam zaradi zadovoljstva vseh strani, tako kluba, kruja, ekipe za atmosfero in video, gostujočega DJa in predvsem publike. Slednja je bila iz meni neznanih razlogov presenečena nad trdostjo Counterstrike drum’n'bassa (nismo ravno skrivali, da zaključujemo z pokom :) ). Vseeno odziv označujem kot pozitiven, saj je dolgoletna prijateljica, ki ni redna obiskovalka tovrstnih dogodkov, ob odhodu iz kluba navdušeno vriskala od zadovoljstva. In če je gost brez predhodnih pričakovanj (najsi bodo utemeljena ali ne) ob koncu večera zadovoljen, smo delo opravili dobro. Na spletnem portalu Žurnal24 se najde tudi slike dogodka.
Counterstrike v K4

In kjer se nekaj konča, se nekaj začne. Z DJ Titom se namreč lotevava projekta, ki bo v Slovenijo pripeljal zvoke brazilske in karibske produkcije, baile funka, kadura, cumbie, soce in ghetto-tech-a. Zgornje zvrsti namreč po Evropi in svetu zadnje čase žanejo veliko popularnosti in odobravanja, saj zaradi temperamentnih in plesnih ritmov malokoga pustijo ravnodušnega. Debitantski žur serije dogodkov imenovanih Favela Blast Off se bo tako zgodil 23. aprila v Ljubljanskem klubu Channel Zero na Metelkovi, kjer so dovolj odprti, da so bili pripravljeni poskusiti nekaj novega. Z optimizmom, da je slovensko ljudstvo pripravljeno narediti isto, in enkrat za spremembo ne zgolj slediti po Evropi zastarelim trendom, pričakujem super odziv in nepozabno žurko. Več o sami glasbi v naslednjem prispevku, tokrat vas zapuščam s svojim minimixom Baile Funka.

Admiral Rah – Favela Blast Off Baile Funk Minimix by Favela Blast Off on Mixcloud

živeli

  • Share/Bookmark

Going Out in Style

Zapisano pod: Aktualno, Glasba , 7.04.2010 ob 12:26 Avtor: spade | Brez komentarjev

It’s the final countdown. Odšteva se noči do poslednjega Digital Dungeona sezone 09/10 v K4. Od pristopa ekipi sem osebno zelo zadovoljen z vsem, kar se je letos v sklopu temnic ponudilo v baznem klubu, sem pa neumorno čakal, da se lotimo nekaj brutalno trdega, kot se za Illegal spodobi. And here they come.
Counterstrike sem spoznal leta nazaj, ko sem kupoval še viže, za katere sem bil mnenja, da jih ni preveč težavno vmixati in našel prav to na eni svojih prvih plat Spinal Tap/Diablo, morda še bolj na njihovem remixu Mufflerjevega Wreck. Med najbolj vrtene komade moje “DJ kariere” pa verjetno kar visoko pade KC – Extreme Steel (CS Arena remix).

YouTube slika preogleda

Od nekdaj sem jih vrtel kot klimaks seta, ker sta Animal Chin in 500 Miles za tisti čas producirala najbolj brutalen drum’n’bass, ki je obenem ohranjal maksimalno plesnost, kar se za takratne lomljenosti Evol Intentov ni dalo trditi. Z leti se seveda nista ustavila in trenutno zasedata vrh trše drum’n’bass produkcije, kjer ob mladincih tehnoidnega sounda predstavljata prave starešine. Tako sta – kot častni Sen Sei – letos ponudila roko skupku up-and-coming artistov in na svoji založbi izdala eno cvetk letošnjega leta, dvodelni Collaboration EP, ki se v velikem delu pojavlja tudi v mojih zadnjih setih, ponovno, kot vrhunec.

Za letošnji Grand Finale pa smo se odločili, da postrežemo tudi s trenutno najbolj vročima producentoma slovenske drum’n’bass scene, ki sta se združila v tandem in prekoračila vse meje vročine znane moderni fiziki. Telekinesis je kolaboracija legendarnega Markomana in Smootha, ki od združitve komaj dohajata povpraševanje založb, ki se praktično borijo za komade, ki letijo izpod njunih prstov. Tako pričakujeta izdaje na Viper, na katerem se letos pričakuje tudi Smoothov debi, Close 2 Death, in Liftedovi “svet ima talent” podzaložbi Breed 12 Inches, ki za razliko od slovenske oddaje dejansko najde talente in jih požene v svet drum’n’bass veličine.

Za gramofoni štirice se jim bomo pridružili “take no prisoners” Tsunami in freakolowsky b2b Spade. Slednjega sodelovanja se neizmerno veselim, saj s freakotom deliva okus, kar se tiče starošolnih pokalic, vključujoč CS. Na malem flooru se bo s pomočjo Hoseja in D*Suna obudilo jungle, ki je zadnje čase precej tih na domačih tleh, kot gost pa se na Illegal evente vrača Lekke. Za ogrevanje bo pri Zelenem Zajcu poskrbel Hedon.

Zaenkrat smo tako pokrili glasbeni aspekt dogodka; ker pa se za tako eminentne goste spodobi narediti korak več, smo poskrbeli tudi za to. Že pred časom sem govoril s kolegico Niko, ki se s skupino Calumma ukvarja z ambientalno ureditvjo prostorov za razne dogodke, in obema se je zdel Dungeon primeren izziv za tovrstne podvige. Ob pomoči našega resident VJ-a, ki po novem bazira v grupi Soaked in prav tako pripravlja specialno prezentacijo, in po pregledu plana ureditve prostora sem prepričan, da se bo v soboto v podzemlju kluba K4 zgodil spektakel, ki ga slovenska drum’n’bass scena še ni videla.

We’re going out in style!

Dungeon flyer
Živeli.

  • Share/Bookmark

Amerikanizacija 24 ur

Zapisano pod: Barska Filozofija, miks , 19.10.2009 ob 01:19 Avtor: spade | 2 komentarjev

Pred nekaj dnevi je začel moj mejl masovno napadati generični mail Siolovega Blog ponudnika, s spodbudo k moderaciji komentarjev, ki so postani na moje starejše objave. Absolutno vsi so bili še bolj generični spam komentarji, ki sem jih sicer nahitro pobrisal, a se vseeno na strani dovolj dolgo obdržal, da sem rekel: “Če sem že tu…” :) No pa se spravimo.

United states of the World

Že nekaj let nazaj mi je nek možak razlagal o masovni zaroti medijev in zavajujočnosti predvsem informativnih oddaj. Ker je imel možak precej prepričljiv ton in, ker mi je njegovo sporočilo (“Če hočeš vedeti kaj se na svetu dogaja, pomisli komu ugaja da masa verjame kaj poročajo!”) nekaj časa trdo spreminjalo običajen ogled novic v tegobo, sem se takrat nekaj časa odpovedal gledanju tovrstnih oddaj. In, ko sem enkrat prebolel travmiranje nad stanjem sveta in družbo spektakla (Deborda mam za eno seminarsko :) ), sem se nekako ponovno znašel pred ekranom v času poročil.

Pred kakšnim mesecem pa je nek pajdaš nekajkrat pripomnil, da je, pri informativni oddaji ene komercialnih televizij (24 ur na Pop tv – pa nj tožjo ;) ), prodajanje izključno ameriških novic popolnoma transparentno. Tisti moment sicer nisem razmišljal o tem, ampak dve taki novici sem dejansko zasledil in se odločil jih deliti s širnim spletom.

Na omenjeni oddaji sem torej zasledil prispevek o zaskrbljenih starših. Ni jih skrbelo za otroke v bitki proti gripi (o gripi malček kasneje) v osnovnih šolah. Prav tako jih ni skrbelo za otroke v Afriki. Skrbelo jih je za varnost svojih otrok za noč čarovnic. Bojazen, ki je starše tako pretresla je ta, da bo njihove otroke zlorabil pedofil medtem, ko bodo hodili od vrat do vrat (ti trick or treat-ing). Sicer obstaja možnost, da sem bil nekaj let v drugi državi, ampak, če me spomin ne vara, smo to včasih počeli za pusta. Kdaj smo to menjali? Vem sicer, da se ljudje radi našemimo in popivamo v svojih kostumih kadarkoli nam to “praznik” omogoča, ampak za samo vrat-do-vrat-anje pa tega nisem vedel. Tudi ne zdi se mi da to potrbujemo. Roko na srce imamo tudi svoj rek (a mate kej za pusta hrusta?), ki je naši generaciji prav lepo služil. Sicer pa tudi tovrstnih pustnih popotnikov nisem videl že leta. Tako je torej novica prav gotovo prišla na napačen naslov, ali pa bila naročena od napačnega ponudnika.

Druga moteča novica pa je bila patetična ameriška maščevalna gonja proti Riu, ki jih je tako suvereno pometel v dirki za stolček gostitelja OI leta 2016. Poročalo se je o izgredih, statistikah mrtvih na običajen dan in neizmerni neusposobljenosti policije. Ne rečem, da novica ni vredna poročanja, ampak ton, s katerim so predstavili mesto pa je bil vse prej kot nevtralen in neopredeljen.

Lotil pa bi se še poročanja o prašičji gripi. Dokler je bilo tamifluja preveč, je bila novica o ptičji gripi, ne prva, ne druga, ne tretja, ampak tudi četrta. Prvih petnajst minut oddaje je minilo v znaku prve prašičje gripe. Če pogledamo to gripo podrobneje; Do Slovenije ni prišla, umrl ni nihče, zdravilo je delovalo… Pa je bilo to le edino, kar je bilo najpomembneje poročati. Tej gripi je sledila druga. Hujša! Prišla je do Slovenije. Ljudje umirajo. Zdravilo ne deluje… Ta novica pa je, zaradi tega, ker tovrstno poročanje ni bilo več v interesu farmacevtskega lobija,  zasedla nehvaležno peto mest po pomembnosti novic. Fuj Fej!

Da se razumemo, zavedam se, da je morda način poročanja zgolj dirka za gledanostjo, in da se večina medijev pri nas amerikanizira. Zavedam se celo, da o temi (najverjetneje) nisem poučen (vem da nič ne vem, wassup), a vendar se mi zdi, da je bistvo nekega medija, ki poroča novice, neodvisnost in neopredeljenost in ne zgolj štancanje nepomembih in zavajujočih novic samo zato, ker so za občinstvo bolj šokantna.

Kakorkoli… Kar sem želel, je samo to, da spravim nekaj frustracij v besedilo in se vrnem k svojem “see no evil, hear no evil, do no evil” in “ignorance is bliss” state of mind-u. (vsaj dokler mi tovrstno pisanje ne bo posel :) ) I’m loving it.

;)

živeli

  • Share/Bookmark

Človek Človeku Ego

Zapisano pod: Barska Filozofija , 24.05.2009 ob 17:22 Avtor: spade | Brez komentarjev

Ego trippin

Že sama beseda ego, izključujoč Freuda (ker gre objava v sekcijo barska filozofija :P ) in jogurt, ima skrajno negativen prizvok. Ta tip je ego… znači, z njim ni možen civiliziran pogovor, ker mu vrednotenje samega sebe in svojega mnenja onemogoča sprejemanje drugih in njihovih mnenj. Tavtologija. Je ego triper. Slabo.

Kaj pa ako bi pokukali še k osebi, ki je popolnoma brez ega. Svoje mnenje vedno raje pogoltne, kljub temu da se ji zdi boljše (in da obstaja možnost da objektivno to je). In prav navedek v oklepaju je točka, zaradi katere je pomankanje ega velik minus in zaviranje razvoja in napredka. Več glav več ve, toda ako ena od teh glav vse druge glasove tiša in vsiljuje svoj prav (čeprav morda objektivno ni najboljši za vse) je nek napredek zelo otežkočen, če ne celo nemogoč. Prav gotovo bi bilo najbolj optimalno, da bi se vsi ljudje, ki na nekem področju sodelujejo, odrekli egu in ob vsaki ideji/planu/rešitvi razumno in preudarno razmislili in izbrali najboljšo opcijo. Toda utopij samih nikoli ne smemo jemati kot končni cilj, raje kot cilj vzamemo pribljiževanje tej utopiji. Že izvor same besede kaže da utopija ni dosegljiva (Wiki pravi: The word comes from Greek: οὐ, “not”, and τόπος, “place”). In je ker v danem primeru zelo (da ne rečem pre-) optimistično pričakovati, da bi vsi  udeleženi določenega zbora nižali svoj ego, je najprimernejše tako za posameznika kot za skupino, da goji neko zdravo (da ne uporabim izraza pravo… če je filozofija barska naj bo barska :) ) mero ega. Z zdravo mero ega tako pride na dan več idej, več rešitev in izloči se preveliko in nepotrebno dominantnost enega samega vidika situacije v skupini. Ego tako sploh ni tako negativna stvar, kot jo običajno ljudje percipiramo.

V tej to(n)čki pa bi se rad dotaknil še dveh pasti, ki sem jih sam uvidel pri spopadanju z egom.

Prva je prav ta. Ego je tako do neke mere potrebno gojiti, še posebaj kadar imamo opravka z ljudmi, ki svoj ego radi spustijo iz povodca, zelo pozoren pa je treba biti, da tega povodca sami ne spustimo. Ego trip je super zadeva, za doživljanje v prvi osebi. Druga stran te medalje pa je, da bodo vsi ljudje, sposobni vsaj približnega uvida v objektivno situacijo, pristali nazaj na trda tla (sam sem nekaj krat :O ) in popuščanje ega, je boleča izkušnja prav tako, kot si predstavljam, da izgleda popuščanje omiljene droge. Sam imam izkušnjo, da je, ako sem ego prenapihnil, vedno sledil karmatični udarec, ki je znal celo fizično boleti :) . Podajanje v tovrstne izlete globje v ego tripanje je tako po mojem mnenju nesmiselno naporno in včasih boleče, po drugi strani pa potrebno zlo na poti k obvladovanju zdrave mere ega.

Druga to(n)čka pa se spopada z višjim ego tripom, ki poleg svoje prenapihnjenosti vsebuje še varovalne mehanizme, ki varujejo sam ego pred popustitvjo zraka, ki ga sestavlja. Gre namreč za določen začaran krog. Ego se tako varuje za tripanjem nad lastnimi aktivnostmi in dosežki. Tako ne samo, da se sam ego pumpa, ampak ta ego sam sebi govori, da je upravičen in utemeljen. Tak ego si po mojem mnenju lahko privoščijo razne svetovne zvezde, pa najsi prepevajo po MTVju ali streljajo na gol na Neu Campu. Težava pa nastane, ko si tak ego privoščijo ljudje, pri katerih je sodelovanje z ostalimi ljudmi (beri skoraj vsi) nujno. S takimi ljudmi je tako nemogoče sodelovati, še posebaj ako se zdravo (ali kakeršnokoli) mero ega najde še pri katerem od ostalih sodelujočih.

Ego torej, za zaključek, sploh ni napačna stvar, ako se ga drži na povodcu in se ga v temu primernih situacijah utiša in zaukaže da sede ali, da se ga v drugih primerih spodbudi k laježu in postavitvi za svoje. Sicer sem mnenja, da spopadanja z egom, najsi bo svoj ali koga drugega, ne bomo nikdar prerasli, lahko pa, kot sem se zadeve lotil sam, delujemo proti tej utopiji, do kamor nam pot pusti.

Živeli

  • Share/Bookmark

Opuščanje kajenja

Zapisano pod: miks , 1.04.2009 ob 01:19 Avtor: spade | Brez komentarjev

Quit%20smoking.jpg

To je to. Ukaz je bil izdan. Tom Cruise v misiji nemogoče je pussy. Ampak bojda je moč kjer je volja.

Pred kratkim sem bil deležen družbe neke trendovske viroze, ki me je močno silila v kašelj. Ta je bil tako intenziven, da sem dejansko čutil sapnik po celotni dolžini, in ob vsakem novem navalu čutil kako sili iz telesa. V enem teh navalov se je očitno tako razburil, da je poleg izločkov, ki jih običajno izbljuvamo ob kašlju ponudil zraven še sled krvi. Kljub temu, da so mi vsi ljudje katerih mnenje cenim, vključno z zdravnico, povedali, da ni razloga za skrb, sem se dokončno odločil za drastičen korak k “zdravi nosečnosti” kot mi je že lep čas svetoval črno obrobljen tekst na vsaki škatlici.

Čeprav sem od mnogih virov slišal (teorij o opustitvi je nešteto), da je prva in najpomembnejša stopnja opuščanja sama odločitev, je zadeva očitno mnogo kompleksnejša kot deluje. Ohranjajoč zavest, da delujem v poslu, kjer je tovrstno vdajanje svojim poželenjem več kot sprejemljivo, ter da se ne bom vedno odrekel dudi ob pivu, ciljam na opustitev vsesplošnega kajenja ob vsakem prostem momentu in zmernemu kajenju ob res posebnih priložnostih. Lažje mi je, ker sem že več kot leto nazaj prenehal sam kupovati cigarete, saj sem prišel do ugotovitve, da pokadim mnogo manj, če kupujem cigarete ljudem, od katerih jih žicam. Odločitev je tako korak, ni pa še zmagoslavni krik.

Največji izziv je prav gotovo redefinicija samega sebe tako, da iz definicije izključiš izraz kadilec. Kajenje namreč ni zgolj neka razvada. Je razvada, ki vključuje družbeno aktivnost kajenja (protikadilski zakon je kadilsko skupnost le ojačal), prav tako pa kajenje s seboj pripelje tudi ostale razvade sodobnega hedonista (brez zgražanja, vsi smo tam). Opuščanje kajenja tako ni zgolj prenehanje s škodljivo razvado, ampak ponovno vzpostavljanje lastne identitete in, kar se meni zdi najtežje, odtrgavanje kajenja ne zgloj od sebe, ampak predvsem od vseh navad, ki so s kajenjem hodile z roko v roki.

Kljub temu, da jokavost zgornjega besedila implicira da zgolj opravičujem nezmožnost, sem v resnici po mojem mnenju na zelo dobri poti, saj sem v zadnjem tednu kadil samo en dan, pa še to ob obletnici ustanovitve Soulless-a, torej ob priložnosti. Ne želite mi torej sreče… bom že! :)

Živeli

  • Share/Bookmark

Kriza

Zapisano pod: Barska Filozofija , 7.12.2008 ob 17:21 Avtor: spade | Brez komentarjev

Sem se trikrat spravil pisat pa ne gre… (bom raje objavil sličico)

pač gospodarska kriza :P

lp
Gregor

  • Share/Bookmark